Nassau (Nassau)
Nassau, s polnim uradnim imenom City of Nassau je glavno mesto Bahamov in s približno 250.000 prebivalci (po oceni za leto 2009) daleč največje mesto v tej karibski otoški državi, v katerem živi več kot tričetrt vseh Bahamcev.
Stoji na otoku New Providence na severu osrednjega dela otoške skupine. Samo mesto znotraj administrativnih meja je majhno, skupaj s stanovanjskimi soseskami v okolici in predmestji pa tvori urbanizirano območje, ki zaseda praktično že ves otok. Nassau je ena najbolj obiskanih turističnih destinacij na svetu z ugodnim naravnim pristaniščem, ki je priljubljeno postajališče za potniške križarke, poleg tega pa je tudi pomembno finančno središče.
Domorodno ljudstvo Taíno, ki je prej živelo na otočju, so iztrebili prvi evropski raziskovalci do začetka 16. stoletja. Prvi naseljenci so prišli iz kolonije na Bermudih in kmalu odkrili, da ima ta otok, čeprav majhen, odlično naravno pristanišče ter ugodno podnebje. Poimenovali so ga New Providence, naselje na mestu današnjega Nassaua pa Charles Town, po angleškem kralju Karlu II. Ker so bili prepuščeni sami sebi, so gostoljubno sprejeli vsako priložnost za trgovanje, kar so kmalu izkoristili angleški gusarji, ki so delovali na širšem območju in se udomačili tu. V povračilo so Španci leta 1684 izropali in požgali Charles Town.
Angleži so znova prišli leta 1686. Takratni kralj Jakob II. je nameraval pretvoriti Bahame v čezmorsko kolonijo, a je sledilo burno obdobje z odstavitvijo kralja in devetletno vojno na celini, med katero so bili kolonisti spet prepuščeni sami sebi, zato je znova vzcvetelo gusarstvo. Red je vzpostavil Nicholas Trott in okrog leta 1695 je bilo naselje prenovljeno in utrjeno ter poimenovano po Viljemu III. iz rodbine Orange-Nassau. Vendar pa je Trott v veliki meri izgubil moč, ko je dal zatočišče zloglasnemu piratu Henryju Everyju in njegovi posadki, ki je odtlej povzročala veliko težav. Ker se ugled mesta ni popravil, sta med špansko nasledstveno vojno združena španska in francoska mornarica napadli in porušili Nassau. Tudi konec vojne leta 1713 ni prinesel izboljšanja, saj se je na območje naselila kopica nekdanjih gusarjev, ki so ostali brez podpore angleških oblasti, ter pričela prežati na trgovske ladje. Med njimi so bili nekateri od najslavnejših kasnejših piratov, kot sta Calico Jack in Črnobradec. Brezvladje je trajalo dokler ni britanski dvor zaradi mednarodnega pritiska glede te nadležne »piratske republike« obudil ideje o Bahamih kot koloniji. Red je vzpostavil gusar Woodes Rogers, pod čigar poveljstvom so pričeli Nassau obnavljati in znova utrjevati. Kljub novemu kratkotrajnemu izbruhu nasilja med Združenim kraljestvom in Španijo leta 1718, je vzpon Združenega kraljestva kot pomorske velesile sčasoma prinesel nekaj blagostanja tudi v te kraje. Pravi razcvet pa se je zgodil med vojno Jenkinsovega ušesa, ko so angleški pomorščaki zaplenili in pripeljali sem večje število sovražnih ladij. Nassau je takrat štel že več kot 2000 prebivalcev, zgrajene pa so bile tudi nove fortifikacije, cerkve, šole in ceste. Do 1770. let sta prišla še dva cikla mirnodobne recesije in obdobje blaginje na račun vojnega plena (tokrat med sedemletno vojno). Kasneje so Nassau dvakrat brez boja zavzeli Američani (s špansko pomočjo) iz trinajstih kolonij na celini, ki so medtem razglasili neodvisnost, tretjič pa leta 1783 s somišljeniki izgnani lojalist Andrew Deveaux. Njegova zmaga je pritegnila druge priseljence s celine, kjer so zmagali republikanci. Novi naseljenci so s svojim delom zagnali gospodarstvo, ki ni več temeljilo izključno na plenjenju, in Nassau je pričel dobivati sodobno podobo. Konec 18. stoletja so, zaskrbljeni nad možnostjo spopadov in uporov sužnjev med francosko revolucijo, Britanci močno utrdili naselje, kasnejši konflikti pa so znova prinesli blagostanje, ko so Britanci Nassau spet uporabljali kot bazo za plenjenje sovražnih ladij (posebej med britansko-ameriško vojno 1812–1815). Sledilo je obdobje stagnacije in revščine v 19. stoletju, ki so ga zaznamovale tudi naravne nesreče in ukinitev suženjstva v Združenem kraljestvu. V viharjih je pred obalo mesta takrat potonilo več sto ladij, orkanski valovi pa so večkrat poškodovali tudi samo mesto. Nazadovanje je bilo kratkotrajno prekinjeno le med ameriško državljansko vojno, ko je imel Nassau status nevtralnega pristanišča in postojanke za konfederacijske ladje. V tem času so se pojavile prve zamisli o izkoriščanju naravnih lepot otoka za privabljanje turistov, ki pa sprva niso prinesle rezultatov.
Turizem je vzcvetel v 20. stoletju, ko je vlada s subvencijami pritegnila potniški promet in hotelirje ter pričela ciljati na trg v bližnjih Združenih državah Amerike. Vzpon, ki ga je močno pospešil nastanek množičnega letalskega potniškega prometa, sta le začasno ustavila velika gospodarska kriza in druga svetovna vojna, med katero je guverner Bahamov, nekdanji angleški kralj Edvard VIII., zagnal program javnih del, da bi omilil revščino. Vse od konca vojne je bil Nassau znova v vzponu. Konec 1950. let je ameriški poslovnež Huntington Hartford II. odkupil skoraj ves otok Hog pred obalo Nassaua, da bi ga pretvoril v luksuzno letovišče, ga preimenoval v Paradise Island in dal zgraditi most z New Providencea ter več hotelov. Do leta 1973, ko so se Bahami osamosvojili izpod Združenega kraljestva, je Nassau štel 85.000 prebivalcev in privabljal milijone turistov letno. Nova oblast usmeritev v turizem nadaljuje vse do danes. Na Paradise Islandu je bil v 1990. letih zgrajen ogromen hotelski kompleks Atlantis, ki je največje letovišče na vseh Bahamih s 7500 zaposlenimi.
Stoji na otoku New Providence na severu osrednjega dela otoške skupine. Samo mesto znotraj administrativnih meja je majhno, skupaj s stanovanjskimi soseskami v okolici in predmestji pa tvori urbanizirano območje, ki zaseda praktično že ves otok. Nassau je ena najbolj obiskanih turističnih destinacij na svetu z ugodnim naravnim pristaniščem, ki je priljubljeno postajališče za potniške križarke, poleg tega pa je tudi pomembno finančno središče.
Domorodno ljudstvo Taíno, ki je prej živelo na otočju, so iztrebili prvi evropski raziskovalci do začetka 16. stoletja. Prvi naseljenci so prišli iz kolonije na Bermudih in kmalu odkrili, da ima ta otok, čeprav majhen, odlično naravno pristanišče ter ugodno podnebje. Poimenovali so ga New Providence, naselje na mestu današnjega Nassaua pa Charles Town, po angleškem kralju Karlu II. Ker so bili prepuščeni sami sebi, so gostoljubno sprejeli vsako priložnost za trgovanje, kar so kmalu izkoristili angleški gusarji, ki so delovali na širšem območju in se udomačili tu. V povračilo so Španci leta 1684 izropali in požgali Charles Town.
Angleži so znova prišli leta 1686. Takratni kralj Jakob II. je nameraval pretvoriti Bahame v čezmorsko kolonijo, a je sledilo burno obdobje z odstavitvijo kralja in devetletno vojno na celini, med katero so bili kolonisti spet prepuščeni sami sebi, zato je znova vzcvetelo gusarstvo. Red je vzpostavil Nicholas Trott in okrog leta 1695 je bilo naselje prenovljeno in utrjeno ter poimenovano po Viljemu III. iz rodbine Orange-Nassau. Vendar pa je Trott v veliki meri izgubil moč, ko je dal zatočišče zloglasnemu piratu Henryju Everyju in njegovi posadki, ki je odtlej povzročala veliko težav. Ker se ugled mesta ni popravil, sta med špansko nasledstveno vojno združena španska in francoska mornarica napadli in porušili Nassau. Tudi konec vojne leta 1713 ni prinesel izboljšanja, saj se je na območje naselila kopica nekdanjih gusarjev, ki so ostali brez podpore angleških oblasti, ter pričela prežati na trgovske ladje. Med njimi so bili nekateri od najslavnejših kasnejših piratov, kot sta Calico Jack in Črnobradec. Brezvladje je trajalo dokler ni britanski dvor zaradi mednarodnega pritiska glede te nadležne »piratske republike« obudil ideje o Bahamih kot koloniji. Red je vzpostavil gusar Woodes Rogers, pod čigar poveljstvom so pričeli Nassau obnavljati in znova utrjevati. Kljub novemu kratkotrajnemu izbruhu nasilja med Združenim kraljestvom in Španijo leta 1718, je vzpon Združenega kraljestva kot pomorske velesile sčasoma prinesel nekaj blagostanja tudi v te kraje. Pravi razcvet pa se je zgodil med vojno Jenkinsovega ušesa, ko so angleški pomorščaki zaplenili in pripeljali sem večje število sovražnih ladij. Nassau je takrat štel že več kot 2000 prebivalcev, zgrajene pa so bile tudi nove fortifikacije, cerkve, šole in ceste. Do 1770. let sta prišla še dva cikla mirnodobne recesije in obdobje blaginje na račun vojnega plena (tokrat med sedemletno vojno). Kasneje so Nassau dvakrat brez boja zavzeli Američani (s špansko pomočjo) iz trinajstih kolonij na celini, ki so medtem razglasili neodvisnost, tretjič pa leta 1783 s somišljeniki izgnani lojalist Andrew Deveaux. Njegova zmaga je pritegnila druge priseljence s celine, kjer so zmagali republikanci. Novi naseljenci so s svojim delom zagnali gospodarstvo, ki ni več temeljilo izključno na plenjenju, in Nassau je pričel dobivati sodobno podobo. Konec 18. stoletja so, zaskrbljeni nad možnostjo spopadov in uporov sužnjev med francosko revolucijo, Britanci močno utrdili naselje, kasnejši konflikti pa so znova prinesli blagostanje, ko so Britanci Nassau spet uporabljali kot bazo za plenjenje sovražnih ladij (posebej med britansko-ameriško vojno 1812–1815). Sledilo je obdobje stagnacije in revščine v 19. stoletju, ki so ga zaznamovale tudi naravne nesreče in ukinitev suženjstva v Združenem kraljestvu. V viharjih je pred obalo mesta takrat potonilo več sto ladij, orkanski valovi pa so večkrat poškodovali tudi samo mesto. Nazadovanje je bilo kratkotrajno prekinjeno le med ameriško državljansko vojno, ko je imel Nassau status nevtralnega pristanišča in postojanke za konfederacijske ladje. V tem času so se pojavile prve zamisli o izkoriščanju naravnih lepot otoka za privabljanje turistov, ki pa sprva niso prinesle rezultatov.
Turizem je vzcvetel v 20. stoletju, ko je vlada s subvencijami pritegnila potniški promet in hotelirje ter pričela ciljati na trg v bližnjih Združenih državah Amerike. Vzpon, ki ga je močno pospešil nastanek množičnega letalskega potniškega prometa, sta le začasno ustavila velika gospodarska kriza in druga svetovna vojna, med katero je guverner Bahamov, nekdanji angleški kralj Edvard VIII., zagnal program javnih del, da bi omilil revščino. Vse od konca vojne je bil Nassau znova v vzponu. Konec 1950. let je ameriški poslovnež Huntington Hartford II. odkupil skoraj ves otok Hog pred obalo Nassaua, da bi ga pretvoril v luksuzno letovišče, ga preimenoval v Paradise Island in dal zgraditi most z New Providencea ter več hotelov. Do leta 1973, ko so se Bahami osamosvojili izpod Združenega kraljestva, je Nassau štel 85.000 prebivalcev in privabljal milijone turistov letno. Nova oblast usmeritev v turizem nadaljuje vse do danes. Na Paradise Islandu je bil v 1990. letih zgrajen ogromen hotelski kompleks Atlantis, ki je največje letovišče na vseh Bahamih s 7500 zaposlenimi.
Zemljevid - Nassau (Nassau)
Zemljevid
Dežela - Bahami
 |
 |
* seznam suverenih držav