Otok Petra I. (Peter I Island)
Otok Petra I. (norveško Peter I Øy) je 243 km² velik otok ognjeniškega nastanka, ki leži približno 450 km od zahodne obale Antarktike na položaju 68° 50' južne geografske širine in 90° 35' zahodne geografske dolžine. 21. januarja 1821 ga je odkril Fabian von Bellingshausen in ga poimenoval po ruskem carju Petru I. Na njem je prvi uspešno pristal Ora Olstad in ga zahteval za Norveško. Zahtevi je bilo ugodeno in še danes otok pripada Norveški. Večino leta (razen v poznem poletju) ga obkroža led, njegovo površje pa je 95 % poledenelo.
* Radioamaterji na otoku, spletišče vključuje tudi sliko otoka
* Otok Petra I. (70 South)
* Radioamaterji na otoku, spletišče vključuje tudi sliko otoka
* Otok Petra I. (70 South)
Zemljevid - Otok Petra I. (Peter I Island)
Zemljevid
Dežela - Antarktika
Antárktika (iz grščine ἀνταρκτικός: ántarktikós – nasprotje Arktiki) je Zemljina najjužnejša celina. Zajema geografski Južni tečaj in se nahaja znotraj Antarktičnega območja na južni polobli, skoraj v celoti južno od južnega tečajnika, obdaja pa jo Južni ocean. Z velikostjo 14.200.000 kvadratnih kilometrov je peta največja celina na svetu, približno dvakrat večja od Avstralije. Z 0,00008 ljudi na kvadratni kilometer je daleč najmanj gosto poseljena celina. Približno 98 % Antarktike prekriva led, ki je v povprečju debel 1,9 km.
Antarktika je v povprečju najhladnejša, najbolj suha in najbolj vetrovna celina in ima najvišjo povprečno nadmorsko višino med vsemi celinami. Večina Antarktike je ledena puščava z 200 mm letnih padavin ob obali in precej manj v notranjosti; tam skoraj dva milijona let ni bilo dežja, vendar je vseeno v ledu shranjenih 80 % svetovne sladke vode, kar je dovolj za dvig svetovne gladine morja za približno 60 m, v kolikor bi se vse stalilo. Temperatura na Antarktiki je dosegla −89,2 °C (ali celo −94,7 °C, merjeno iz vesolja ), čeprav je povprečje za tretjo četrtino leta (najhladnejši del leta) –63 °C. Na raziskovalnih postajah, razpršenih po celini, vse leto prebiva od 1000 do 5000 ljudi. Med avtohtonimi organizmi so številne vrste alg, bakterij, gliv, rastlin, protistov in nekatere živali, kot so pršice, gliste, pingvini, tjulnji in počasniki. Rastlinstvo, kjer se pojavlja, je tundrsko.
Antarktika je v povprečju najhladnejša, najbolj suha in najbolj vetrovna celina in ima najvišjo povprečno nadmorsko višino med vsemi celinami. Večina Antarktike je ledena puščava z 200 mm letnih padavin ob obali in precej manj v notranjosti; tam skoraj dva milijona let ni bilo dežja, vendar je vseeno v ledu shranjenih 80 % svetovne sladke vode, kar je dovolj za dvig svetovne gladine morja za približno 60 m, v kolikor bi se vse stalilo. Temperatura na Antarktiki je dosegla −89,2 °C (ali celo −94,7 °C, merjeno iz vesolja ), čeprav je povprečje za tretjo četrtino leta (najhladnejši del leta) –63 °C. Na raziskovalnih postajah, razpršenih po celini, vse leto prebiva od 1000 do 5000 ljudi. Med avtohtonimi organizmi so številne vrste alg, bakterij, gliv, rastlin, protistov in nekatere živali, kot so pršice, gliste, pingvini, tjulnji in počasniki. Rastlinstvo, kjer se pojavlja, je tundrsko.