Beloruščina
Belorúščina (belorusko беларуская мова / biełaruskaja mova ) je vzhodnoslovanski jezik, ki ga večinoma govorijo Belorusi v Belorusiji, v vzhodni Poljski in sosednjih državah ter beloruski izseljenci po svetu.
Slovensko ime beloruščina izhaja iz prečrkovanja ruskega imena države (Белоруссия, Белару́сь (Bjelorussija, Belarus), belorusko ime se glasi Biełaruś).
Beloruščina je zelo zgodaj izoblikovala svojo pisno in tudi knjižno zvrst, ker je bila od 14. stoletja uradni jezik Velike litovske kneževine. Stara knjižna beloruščina se je ohranila v številnih obsežnih, slogovno raznovrstnih in dodelanih književnih in polknjiževnih delih, verskih besedilih ter posebno mnogih državnih dokumentih.
Sveto pismo je za prvo belorusko tiskano izdajo prevedel Francišak Skaryna in jo po delih objavil v Pragi med letoma 1517 in 1519.
Največji in najpomembnejši spomeniki stare knjižne beloruščine so Litovski statuti ali Zakoniki Velike litovske kneževine, ki so nastali v letih 1529, 1566 in 1588. Vsak od njih je vseboval po več sto strani, njihov namen pa je bil kodificirati in poenotiti pravo, ki bi veljalo za vse državljane na celotnem ozemlju kneževine. Za razliko od starih jezikov drugih pretežno pravoslavnih slovanskih narodov, ki uporabljajo cirilico, je vpliv cerkvene slovanščine na jezik Litovskih zakonikov razmeroma majhen, opazijo pa se vplivi drugih jezikov: poljščine in celo latinščine, saj so se avtorji zakonikov v marsičem zgledovali po rimskem pravu, kar je pustilo sledove tudi v jeziku.
Od polovice 16. stoletja naprej se je beloruščina kot uradni in knjižni jezik postopoma umikala v prid poljščine in leta 1696 so jo s Sejmom prepovedali. . Potem, ko je leta 1795 Veliko litovsko kneževino in v njenem okviru Belorusijo anekirala Rusija, ki je poskušala nasilno rusificirati javno življenje v deželi, je izročilo starega knjižnega jezika skoraj popolnoma izumrlo.
Sodobni beloruski knjižni jezik je nastal konec 19. stoletja na osnovi ljudskih govorov, in sicer osrednjega narečja širše okolice Minska. Prvi ga je leta 1918 kodificiral Branisłaŭ Taraškievič v svoji Beloruski slovnici za šole. Potem, ko sta leta 1921 belorusko ozemlje razdelili medse II. Republika Poljska in Sovjetska zveza, je Narodni Komite sovjetske Belorusije leta 1933 kodificiral konkurenčen knjižni jezik.
Beloruska knjižna jezika sta dobila imeni po svojih kodifikatorjih: starejša varianta se imenuje taraškievica (po Taraškieviču), novejša pa narkamaŭka (po okrajšavi Nar-Kam = Narodni Komite). Čeprav imata oba za sistemsko osnovo isto narečno skupino, ima taraškievica nekaj tipično zahodnobeloruskih značilnosti in nekatere sistemske polonizme, medtem ko je narkamaŭka nekoliko bližja vzhodnobeloruskim narečjem in tudi ruščini. Trenutno je v Republiki Belorusiji uradno priznana samo narkamaŭka, čeprav večina uglednih pisateljev, glasbenih skupin, neodvisnih časopisov, nevladnih organizacij in vse politične stranke, ki nasprotujejo diktaturi Aleksandra Lukašenka, uporabljajo taraškievico.
Slovensko ime beloruščina izhaja iz prečrkovanja ruskega imena države (Белоруссия, Белару́сь (Bjelorussija, Belarus), belorusko ime se glasi Biełaruś).
Beloruščina je zelo zgodaj izoblikovala svojo pisno in tudi knjižno zvrst, ker je bila od 14. stoletja uradni jezik Velike litovske kneževine. Stara knjižna beloruščina se je ohranila v številnih obsežnih, slogovno raznovrstnih in dodelanih književnih in polknjiževnih delih, verskih besedilih ter posebno mnogih državnih dokumentih.
Sveto pismo je za prvo belorusko tiskano izdajo prevedel Francišak Skaryna in jo po delih objavil v Pragi med letoma 1517 in 1519.
Največji in najpomembnejši spomeniki stare knjižne beloruščine so Litovski statuti ali Zakoniki Velike litovske kneževine, ki so nastali v letih 1529, 1566 in 1588. Vsak od njih je vseboval po več sto strani, njihov namen pa je bil kodificirati in poenotiti pravo, ki bi veljalo za vse državljane na celotnem ozemlju kneževine. Za razliko od starih jezikov drugih pretežno pravoslavnih slovanskih narodov, ki uporabljajo cirilico, je vpliv cerkvene slovanščine na jezik Litovskih zakonikov razmeroma majhen, opazijo pa se vplivi drugih jezikov: poljščine in celo latinščine, saj so se avtorji zakonikov v marsičem zgledovali po rimskem pravu, kar je pustilo sledove tudi v jeziku.
Od polovice 16. stoletja naprej se je beloruščina kot uradni in knjižni jezik postopoma umikala v prid poljščine in leta 1696 so jo s Sejmom prepovedali. . Potem, ko je leta 1795 Veliko litovsko kneževino in v njenem okviru Belorusijo anekirala Rusija, ki je poskušala nasilno rusificirati javno življenje v deželi, je izročilo starega knjižnega jezika skoraj popolnoma izumrlo.
Sodobni beloruski knjižni jezik je nastal konec 19. stoletja na osnovi ljudskih govorov, in sicer osrednjega narečja širše okolice Minska. Prvi ga je leta 1918 kodificiral Branisłaŭ Taraškievič v svoji Beloruski slovnici za šole. Potem, ko sta leta 1921 belorusko ozemlje razdelili medse II. Republika Poljska in Sovjetska zveza, je Narodni Komite sovjetske Belorusije leta 1933 kodificiral konkurenčen knjižni jezik.
Beloruska knjižna jezika sta dobila imeni po svojih kodifikatorjih: starejša varianta se imenuje taraškievica (po Taraškieviču), novejša pa narkamaŭka (po okrajšavi Nar-Kam = Narodni Komite). Čeprav imata oba za sistemsko osnovo isto narečno skupino, ima taraškievica nekaj tipično zahodnobeloruskih značilnosti in nekatere sistemske polonizme, medtem ko je narkamaŭka nekoliko bližja vzhodnobeloruskim narečjem in tudi ruščini. Trenutno je v Republiki Belorusiji uradno priznana samo narkamaŭka, čeprav večina uglednih pisateljev, glasbenih skupin, neodvisnih časopisov, nevladnih organizacij in vse politične stranke, ki nasprotujejo diktaturi Aleksandra Lukašenka, uporabljajo taraškievico.
