Zemljevid - Asturija (Principality of Asturias)

Asturija (španščina [asˈtuɾjas]; asturijščina Asturije [asˈtuɾjes; -ɾjɪs]), uradno Kneževina Asturija (španščina Principado de Asturias; asturijsko Principáu d'Asturies; galicijsko-asturijsko Principao d'Asturias), je avtonomna skupnost na severozahodu Španije.

Je sorazmerna s provinco Asturija in vsebuje nekaj ozemlja, ki je bilo v srednjem veku del večje kraljevine Asturije. Avtonomna skupnost, razdeljena na osem comarcas (okrožij), na vzhodu meji s Kantabrijo, na jugu z Leónom (Kastilja in Leon), na zahodu z Lugom (Galicija) in na severu s Biskajskim zalivom.

Asturija leži v gorskem okolju z veliko zelenja in bujno vegetacijo, zaradi česar je del zelene Španije. Regija ima morsko podnebje. Dobi veliko letnih padavin in malo sonca po španskih standardih ter ima zelo zmerne letne čase. Vročinski valovi so redki zaradi gora, ki blokirajo južne vetrove. Zime so za zemljepisno širino zelo blage, zlasti v bližini morske gladine.

Najpomembnejša mesta so glavno mesto skupnosti, Oviedo, pristanišče in največje mesto Gijón ter industrijsko mesto Avilés.

Asturija je tudi dom nagrade Princesa de Asturias za znanstveno, tehnično, kulturno in socialno delo posameznikov, skupin ali institucij v mednarodnem okolju, s poudarkom na hispanoameriškem področju.

Asturijo so naselili najprej homo erectus, nato neandertalci. Od obdobja spodnjega paleolitika in v času zgornjega paleolitika so za Asturijo značilne jamske poslikave na vzhodnem delu območja. V obdobju mezolitika se je razvila domača kultura, kultura Asturiense, kasneje pa so z uvedbo bronaste dobe nastali megaliti in tumuli. V železni dobi je ozemlje prišlo pod kulturni vpliv Keltov; lokalna keltska ljudstva, znana kot Asturi, so bila sestavljena iz plemen, kot so Luggones, Pesicos in drugi, ki so celotno območje naselili s castros (utrjena hribovska naselja). Danes asturski keltski vplivi ostajajo v krajevnih imenih, kot so reke in gore.

Z osvajanjem Asturije s strani Rimljanov pod Avgustom (29–19 pr. n. št.) je regija vstopila v zapisano zgodovino. Asture so pokorili Rimljani, vendar jih niso nikoli popolnoma osvojili. Po nekaj stoletjih brez tuje prisotnosti so med germanskimi vpadi v poznem 4. stoletju našega štetja uživali kratko oživitev, ko so se v 5. stoletju našega štetja upirali napadom Svebov in Vizigotov, kar se je končalo z mavrsko invazijo na Španijo. Tako kot velja za Rimljane in Vizigote, tudi Mavrom ni bilo težko osvojiti gorskega ozemlja in dežele ob španski severni obali so za kratek čas postale del islamske Španije. Z začetkom mavrskega osvajanja v 8. stoletju je ta regija postala zatočišče krščanskih plemičev, leta 722 pa je bilo dejansko ustanovljeno neodvisna kraljevina Regnum Asturorum, ki naj bi postalo zibelka začetka Rekonkviste (ponovna osvojitev).

V 10. stoletju je kraljevina Asturija odstopila pot kraljestvu León, v srednjem veku pa je geografska izoliranost ozemlja omejila zgodovinske reference. Z uporom princa Henrika (kasnejšega Henrika II. Kastiljskega) v 14. stoletju je bila ustanovljena Asturijska kneževina. Najbolj znana zagovornika neodvisnosti sta bila Gonzalo Peláez in kraljica Urraca, ki so ju, čeprav sta dosegla pomembne zmage, na koncu porazile kastiljske čete. Po vključitvi v Kraljevino Španijo je Asturija španskemu dvoru zagotovila visoke aristokrate in igrala pomembno vlogo pri kolonizaciji Amerike. Od leta 1388 je bil dedič kastilijskega (kasneje španskega) prestola imenovan za princa Asturije. V 16. stoletju je število prebivalcev prvič doseglo 100.000, v naslednjem stoletju pa se je to število zaradi prihoda ameriške koruze podvojilo.

V 18. stoletju je bila Asturija eno od središč španskega razsvetljenstva. Priznani galicijski mislec Benito de Feijóo se je naselil v benediktinskem samostanu San Vicente de Oviedo. Gaspar Melchor de Jovellanos, polihistor in ugledni reformator in politik poznega 18. stoletja, se je rodil v obmorskem mestu Gijón.

Med napoleonskimi vojnami je bila Asturija prva španska provinca, ki se je umaknila Francozom 10. maja 1808 po abdikaciji kralja Ferdinanda VII.. V Oviedu so se začeli nemiri, 25. maja pa je lokalna vlada uradno napovedala vojno Napoleonu z 18.000 možmi, in se uprla invaziji.