Zemljevid - Baalbek

Baalbek (arabsko بعلبك) je mesto na severu libanonske doline Beka, vzhodno od reke Litani. Leži na nadmorski višini 1.170 m. Večinsko prebivalstvo so šiiti. Najbolj je znano po ostankih templjev iz obdobja Rimljanov, ko je bilo eno največjih svetišč v celotnem imperiju.

Najstarejši dokazi dokazujejo poseljenost današnjega Baalbeka že v 3. tisočletju pr. n. št. Iz obdobja Feničanov je znanega malo, je pa že takratno naselje moralo imeti določen pomen zaradi lege ob križišču trgovskih poti in rodovitne prsti v okolici. V 1. tisočletju pr. n. št. je bil zgrajen tempelj posvečen Baalu, po katerem se kraj imenuje še danes.

V 4. stoletju pr. n. št. je bil Baalbek priključen imperiju Aleksandra Velikega in po njegovi smrti selevkidskemu cesarstvu. Ker je Baal ustrezal grškemu bogu Sonca Heliju, so kraj preimenovali v Heliopolis ('Mesto Sonca'). Leta 64 pr. n. št. ga je Pompej priključil Rimskemu cesarstvu. Leta 15 pr. n. št. je Avgust zaradi streteške lege med Palmiro in sredozemsko obalo ustanovil rimsko kolonijo, jo po svoji hčeri Juliji poimenoval Colonia Julia Augusta Heliopolis in v njej nastanil garnizijo.

Že leta 60 pr. n. št., torej kmalu po Pompejevi priključitvi, se je pričela gradnja Jupitrovega templja in trajala vse do leta 60 v času vladavine Nerona. Antonij Pij je pričel z gradnjo kompleksa velikega dvorišča, Bakhovega in Venerinega templja. Septimij Sever in njegov sin Karakala sta pričela graditi še šesterokotno dvorišče (nekateri viri jo sicer pripisujejo Filipu Arabskemu) in propileje. Ocenjuje se, da je bilo pri skozi več stoletij sodelovalo skupaj okoli 100.000 sužnjev ter kiparji in kamnoseki iz celotnega cesarstva. Približno 90 % vsega materiala predstavljajo apnenčasti kamni iz okoliških kamnolomov, le granitni stebri so bili iz Egipta prepeljani do Tripolija in nato prikotaljeni po kopnem mimo današnjega Homsa do Baalbeka.

Kaj je Rimljane pripravilo h gradnji tako obsežnega kompleksa templjev, ni povsem pojasnjeno. Verjetno so hoteli podjarmljenim bližnjevzhodnim ljudstvom demonstrirati rimsko premoč, po drugi strani pa so lahko nastali kot odgovor na širjenje krščanstva. Z nastopom Konstantina Velikega se je gradnja templjev zaustavila. Teodozij I. je ukazal uničiti oltarje na velikem dvorišču in tam sezidal baziliko. Kljub temu je mesto ostalo zvesto poganstvu vse do časov Justinijana I., ki je ukazal spreobrnitev prebivalstva, da pa bi preprečil nadaljnje skrivno čaščenje poganskih božanstev, je dal več stebrov Jupitrovega templja prepeljati v Konstantinopel, kjer so jih uporabili pri gradnji cerkve Hagija Sofija ('cerkev svete Modrosti').

Leta 634 so mesto zasedli Arabci, mu povrnili prvotno ime in svetišče spremenili v citadelo. V njem so se večkrat izmenjevali Mongoli, Seldžuki, več arabskih dinastij, neuspešno so ga napadli križarji, močni potresi so ga stresli v letih 1158, 1203, 1664 in 1759, tako je bilo po vključitvi v Osmansko cesarstvo (leta 1517) že tako poškodovano, da je izgubilo pomen. Leta 1751 sta ga obiskala angleška arhitekta Robert Wood in James Dawkins in ga s tem ponovno 'odkrila'. Leta 1898 ga je med bližnjevzhodno turnejoobiskal tudi nemški cesar Viljem II. in dosegel, da so nemški arheologi dobili dovoljenje za izkopavanja. Med obema svetovnima vojnama, so jih nasledili Francozi, po libanonski neodvisnosti pa domači arheologi, ki so do danes z arheoloških najdišč odstranili večino kasnejših hiš in templje v čimvečji meri ohranili v slogu iz časa Rimljanov.

Med libanonsko državljansko vojno, natančneje: v začetku 80. let, so se v Baalbeku nastanili iranski častniki in pričeli novačiti šiitsko prebivalstvo. Mesto je tako postalo pomembno oporišče več šiitskih radikalnih gibanj, npr. Islamski džihad, Amal in Hezbolah. Zelo verjetno so ravno iz tamkajšnjih vadbišč izšli napadalci več terorističnih akcij v Bejrutu, ravno tako je tam bila zaprta večina zahodnih talcev. Šele ob koncu 20. stoletja so se lahko v to sicer dokaj konservativno mesto pričeli vračati prvi tuji turisti.