Zemljevid - Kent

Kent je grofija v jugovzhodni Angliji in ena od grofij, ki obkrožajo London. Na severozahodu meji na London, na zahodu na Surrey in na jugozahodu na Vzhodni Sussex. Mejo deli tudi z Essexom prek Dartford Crossinga in s francoskim departmajem Pas-de-Calais skozi predor pod Rokavskim prelivom. Glavno mesto je Maidstone.

Canterburyjska stolnica v Kentu je bila sedež canterburyjskega nadškofa, vodje anglikanske cerkve, od spreobrnitve Anglije v krščanstvo s svetim Avguštinom v 6. stoletju. Med Londonom in Dovrsko ožino, ki ga ločuje od celinske Evrope, je Kent doživel diplomacijo in spore, od mirovnih pogovorov v gradu Leeds leta 1978 in 2004 do bitke za Britanijo v drugi svetovni vojni.

Anglija je uporabljala grofijska pristanišča za vojaške ladje v večjem delu svoje zgodovine; pet pristanišč v 12.–14. stoletju, ladjedelnica Chatham v 16.–20. stoletju so bili še posebej pomembni. Francijo je mogoče jasno videti v lepem vremenu iz Folkestona in Belih klifov v Dovru. Vzdolž grofije se raztezata gričevji North Downs in Greensand Ridge z vrsto dolin. Na jugu je 26 imenitnih gradov grofije. Zaradi svojih številnih rastlinjakov, sadovnjakov in nasadov hmelja je Kent znan kot vrt Anglije ("The Garden of England"). Na tekmovanju o urejenosti vrtov leta 2006, ki ga je organiziral televizijski kanal Združenega kraljestva, je Kent pristal na petem mestu za Severnim Yorkshirom, Devonom, Derbyshirom in Gloucestershirom.

Kentsko gospodarstvo je zelo raznovrstno. Prevozništvo, logistika in turizem so zelo razviti; na severozahodnem delu Kenta imajo industrijo gradbenega materiala, tisk in znanstvene raziskave. Premogovništvo je imelo zelo pomembno. Iz velikega dela Kenta se ljudje dnevno vozijo v London, zato močne prometne povezave do glavnega mesta in bližnje celine Kentu prinašajo velik prihodek. 28 odstotkov grofije je del dveh območij izjemne naravne lepote (Area of Outstanding Natural Beauty, AONB): North Downs in High Weald.

To območje je bilo naseljeno od paleolitika dalje, saj o tem pričajo najdbe iz kamnolomov pri Swanscombu. Medwayski megaliti so bili zgrajeni v neolitiku. Bogata so nahajališča iz bronaste in železne dobe ter obdobja Rimljanov, kot so zlata skodelica iz Ringlemerja in rimske vile v dolini Darent.

Sodobno ime za Kent izhaja iz britske besede cantus in pomeni "rob" ali "meja", nanaša se na vzhodni del sedanjega območja grofije kot obmejni pas ali obalno območje. Julij Cezar je leta 51 pr. n. št. opisal območje kot Cantium ali dežela Kantov. Na skrajnem zahodu sodobne grofije je bilo v Rimski Britaniji železnodobno pleme, znano kot Regnensi.

Vzhodni Kent je v 5. stoletju postal kraljestvo Jutov in je bil znan kot Cantia od okoli leta 730 in se je zapisalo kot Cent leta 835. Zgodnjesrednjeveški prebivalci grofije so bili znani kot Cantwari ali prebivalci Kenta. To ljudstvo je imelo mesto Canterbury za svoje glavno mesto. Leta 597 je papež Gregor I. imenoval verskega misijonarja (ki je po smrti postal sveti Avguštin Canterburyjski) kot prvega nadškofa Canterburyja. Prej je Avguštin uspešno spreobrnil poganskega kentskega kralja Ethelberta v krščanstvo. Škofija Canterbury je postala prva britanska škofija s prvo stolnico in je od takrat ostala središče angleškega krščanstva. Druga imenovana angleška stolnica v Kentu je bila Rochestrska stolnica.

V 11. stoletju je ljudstvo Kenta sprejelo moto invicta, kar pomeni "nepremagljiv". To je sledilo vdoru Viljema Osvajalca v Britanijo. Odpor kentskega ljudstva proti Normanom je privedel do določitve, da je Kent leta 1067 postal na pol neodvisna palatinska grofija. Pod nominalno upravo Viljemovega polbrata Oda je imela grofija podobna pooblastila območja, ki so mejila na Wales in Škotsko. Kent je razdeljen na vzhodni in zahodni Kent ter še na manjše upravne enote (lathe in hundred).

V srednjeveškem in novoveškem obdobju je Kent igral pomembno vlogo v več angleških najbolj opaznih uporih, tudi kmečkem uporu leta 1381, ki ga je vodil Wat Tyler, uporu leta 1450, ki ga je vodil Jack Cade, in Wyattovem uporu leta 1554 proti kraljici Mariji I.

Kraljeva mornarica je bila prvič uporabljena na reki Medway leta 1547. Pod vladavino Elizabete I. (1558–1603) so v Chathamu nastale majhne ladjedelnice. Do leta 1618 so bila dolvodno od Chathama zgrajeni skladišča, vrvarne, suhi doki in hiše za uradnike.