Malabo
Med mestnimi znamenitostmi so stolnica, sedež vlade in sodišča, med turisti pa je priljubljena tudi tržnica. V Malabu je kampus Narodne univerze Ekvatorialne Gvineje. Večina prebivalcev pripada bantujskemu ljudstvu Fang in so pretežno katoličani. Kljub temu, da je uradni jezik španščina, se v vsakdanjem življenju večinoma uporabljajo domorodni jeziki. Je tudi finančno in gospodarsko središče države z enim najglobljih pristanišč v regiji, kjer pretovarjajo kmetijske pridelke za izvoz.
Pred prihodom Evropejcev so otok poseljevala različna bantujska plemena. Leta 1474 je postal portugalska kolonija, poimenovan Fernando Po po njegovem odkritelju. Tri stoletja kasneje ga je Portugalska predala Španiji v zameno za nekaj ozemlja v Južni Ameriki. Od Špancev so ga najeli Britanci, ki so leta 1827 ustanovili Malabo, takrat poimenovan Port Clarence, kot vojaško bazo v spopadu s trgovci s sužnji v tem delu Afrike. Ko so se leta 1843 preselili na celino, so naselje prevzeli Španci in ga preimenovali Santa Isabel. Otoki skupaj s celinskim delom so bili del kolonije Španska Gvineja.
Leta 1968 se je Ekvatorialna Gvineja osamosvojila, na oblast je prišel Francisco Macías Nguema, s čimer se je pričelo obdobje nasilnih medetničnih in političnih obračunavanj, v katerem je bila pobita ali se izselila tretjina prebivalstva. Naslednje leto je preselil prestolnico iz mesta Bata v Santa Isabel, katerega ime je »afrikaniziral« v Malabo. Leta 1979 je Nguemo strmoglavil sedanji predsednik Teodoro Obiang Nguema Mbasogo, pod katerim so se najokrutnejši ekscesi končali, vendar je mesto skupaj s preostankom države še vedno revno, nerazvito in korumpirano. Stanje se je nekoliko izboljšalo po začetku izkoriščanja naftnih zalog leta 1997, vendar je večina prihodkov v rokah elite, zato Malabo kot celota še vedno zaostaja v razvoju.