Zemljevid - Medvedji otok (Bjørnøya)

Medvedji otok (norveško: Bjørnøya) je najjužnejši otok Spitsberšekega otočja. Otok se nahaja v zahodnem delu Barentsovega morja točno na pol poti med Severnim rtom in Spitsbergi. Po uradnih podatkih sta otok prva odkrila nizozemska raziskovalca Willem Barents in Jacob van Heemskerk, poimenovala sta ga Medvedji otok, po medvedu ki je plaval pred obalo otoka. Do leta 1920, ko je bil podpisan Spitsberški sporazum, je bil otok nikogaršna last, nato pa je prišel pod norveško državo. Kljub svoji odmaknjenosti je bil otok svoj čas zelo dobro obiskan, saj so na njem kopali premog v njegovi okolici pa so bila bogata lovišča rib in kitov. Danes je otok bolj ali manj zapuščen, na njem deluje le manjša meteorološka postaja s posadko. Leta 2002 je bil otok razglašen za naravni rezervat.

Po nekaterih podatkih naj bi otok poznali že Vikingi. Dokumentirano pa sta ga 10. junija 1596 odkrila nizozemska raziskovalca Willem Barents in Jacob van Heemskerk. Poimenovala sta ga Medvedji otok, po severnem medvedu ki je plaval pred obalo otoka. Otok je v letih 1603–1604 podrobneje raziskal Steven Bennet. V 17. stoletju so na otoku postavili oskrbovalno postojanko za lovce na mrože in kite. Zaradi velikega števila mrožev in kitov je prišlo do prvih sporov glede lovskih pravic saj so britanske trgovske družbe otok razglasile za Britansko last. Ko je ulov upadel je otok postal pozabljen, dokler v 18. stoletju Rusi na otoku niso postavili oporišča na podlagi katerega so uveljavljali teritorialne pravice. Proti koncu 19. stoletja je bil otok ponovno jabolko spora, tokrat med Rusijo in Nemčijo, stvari so prišle tako daleč da so Rusi na otok poslali vojaško odpravo, ki je na otoku izobesila rusko zastavo. Do spopadov ni prišlo, spor pa je bil rešen po diplomatski poti.

Med letoma 1916 in 1925 je privatno podjetje začelo na otoku kopati premog, zaradi težkih razmer se je to izkazalo kot nedonosno zato se je izkopavanje prenehalo. Leta 1919 je bila postavljena prva radijska postaja, ki se je nato razširila še v meteorološko postajo. Med drugo svetovno vojno je otok postal strateškega pomena saj so južno in severno od njega potekale pomembne poti arktičnih konvojev s katerimi so zahodni zavezniki oskrbovali Rdečo armado. Otok pa je svojo vlogo odigral tudi v t. i. vremenarski vojni saj so Nemci na otoku postavili avtomatsko meteorološko postajo. Med vojno je otok želela zasesti ruska vojska vendar do tega nikoli ni prišlo saj je norveška vlada v izgnanstvu temu ostro nasprotovala.

Leta 2002 je otok skupaj z okoliškimi vodami postal naravni rezervat, ta se je leta 2008 razširil še na vode, oddaljene 22 km od obale otoka. Danes otok naseljuje devet ljudi, vsi so delavci tamkajšnje norveške meteorološke in radijske postaje. Postaja zagotavlja vremenske podatke in radijske zveze, osebje na otoku pa tudi vzdržuje helikoptersko pristajalno ploščad za norveško obalno stražo in norveško vojsko. Vsako leto (večinoma poleti) otok obiščejo različne raziskovalne odprave, ki raziskujejo floro in favno Arktike. Navadnim ljudem je otok skoraj nedostopen, občasno ga obiščejo le osamljene jadrnice, ki so na poti proti Spitsbergom in potniške ladje na križarjenju po Arktiki.