Atos (Mount Athos)
Atos (grško, Áthos) je gora in polotok v severovzhodni Grčiji in pomembno središče vzhodnega pravoslavnega meništva. Je avtonomna entiteta znotraj Grške republike. Na Atosu je dvajset glavnih samostanov pod neposredno jurisdikcijo carigrajskega ekumenskega patriarha.
Goro Atos Grki imenujejo Sveta gora (, Hágion Óros), entiteto pa Atoška država (, Athoniki Politia). V drugih državah s pravoslavno tradicijo uporabljajo imena, ki so prevod grškega imena. Srbi in Bolgari jo imenujejo Света гора, Sveta gora, Rusi Святая гора, Svjataja gora, Gruzijci pa მთაწმინდა, mtats’minda. V klasičnem obdobju se je gora imenovala Atos, polotok pa Akté.
Gora Atos je bila naseljena od antike. Znana je predvsem zaradi skoraj 1800 letne neprekinjene prisotnosti kristjanov in dolge samostanske tradicije, ki se je začela v bizantinskem obdobju, najkasneje okoli leta 800. Na gori je zdaj okoli 2000 menihov iz Grčije in številnih drugih pravoslavnih držav, vključno z Romunijo, Moldovo, Gruzijo, Bolgarijo, Srbijo in Rusijo. Menihi živijo asketsko, odmaknjeno od zunanjega sveta. Atoški samostani posedujejo bogate zbirke dobro ohranjenih predmetov, redkih knjig, starih dokumentov in umetnin izjemne zgodovinske vrednosti. Atos je od leta 1988 na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
Kot del Grčije je hkrati del Evropske unije in pred tem Evropske skupnosti, vendar ima poseben status in svojo jurisdikcijo, potrjeno na pristopnih pogajanjih Grčije za vstop v Evropsko skupnost. Vodstvo meniške države ima pooblastila, da samo odloča o pretoku ljudi in dobrin na svojem ozemlju, na primer da lahko na njeno ozemlje vstopijo samo moški.
Polotok Atos je na najvzhodnejši krak večjega polotoka Halkidika v osrednji grški Makedoniji, ki sega okoli 50 km daleč v Egejsko morje. Širok je od 7 do 12 km in ima površino 335,6 km2. Gora Atos je visoka 2033 m in ima zelo gozdnata strma pobočja.
Morje okoli polotoka, zlasti ob njegovem rtu, je nevarno za plovbo in je bilo prizorišče več brodolomov: leta 492 pr. n. št. je perzijski kralj Darej I. izgubil 300 ladij pod poveljstvom generala Mardonija, leta 411 pr. n. št. pa so 50 ladij pod poveljstvom admirala Epikleja izgubili Špartanci.
Atos je kljub temu, da je dostopen s kopnega, v praksi dostopna samo po morju. Če dopušča vreme, tja vsak dan plujeta trajekta Agios Panteleimon (iz Uranopolisa) in Axion Estin (iz Dafnie). Oba imata nekaj vmesnih postaj pri samostanih na zahodni obali polotoka. Do Atosa pluje tudi nekaj hitrih ladij, ki nimajo vmesnih postaj. Do samostanov na vzhodni obali pluje trajekt iz Ierissosa.
Goro Atos Grki imenujejo Sveta gora (, Hágion Óros), entiteto pa Atoška država (, Athoniki Politia). V drugih državah s pravoslavno tradicijo uporabljajo imena, ki so prevod grškega imena. Srbi in Bolgari jo imenujejo Света гора, Sveta gora, Rusi Святая гора, Svjataja gora, Gruzijci pa მთაწმინდა, mtats’minda. V klasičnem obdobju se je gora imenovala Atos, polotok pa Akté.
Gora Atos je bila naseljena od antike. Znana je predvsem zaradi skoraj 1800 letne neprekinjene prisotnosti kristjanov in dolge samostanske tradicije, ki se je začela v bizantinskem obdobju, najkasneje okoli leta 800. Na gori je zdaj okoli 2000 menihov iz Grčije in številnih drugih pravoslavnih držav, vključno z Romunijo, Moldovo, Gruzijo, Bolgarijo, Srbijo in Rusijo. Menihi živijo asketsko, odmaknjeno od zunanjega sveta. Atoški samostani posedujejo bogate zbirke dobro ohranjenih predmetov, redkih knjig, starih dokumentov in umetnin izjemne zgodovinske vrednosti. Atos je od leta 1988 na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
Kot del Grčije je hkrati del Evropske unije in pred tem Evropske skupnosti, vendar ima poseben status in svojo jurisdikcijo, potrjeno na pristopnih pogajanjih Grčije za vstop v Evropsko skupnost. Vodstvo meniške države ima pooblastila, da samo odloča o pretoku ljudi in dobrin na svojem ozemlju, na primer da lahko na njeno ozemlje vstopijo samo moški.
Polotok Atos je na najvzhodnejši krak večjega polotoka Halkidika v osrednji grški Makedoniji, ki sega okoli 50 km daleč v Egejsko morje. Širok je od 7 do 12 km in ima površino 335,6 km2. Gora Atos je visoka 2033 m in ima zelo gozdnata strma pobočja.
Morje okoli polotoka, zlasti ob njegovem rtu, je nevarno za plovbo in je bilo prizorišče več brodolomov: leta 492 pr. n. št. je perzijski kralj Darej I. izgubil 300 ladij pod poveljstvom generala Mardonija, leta 411 pr. n. št. pa so 50 ladij pod poveljstvom admirala Epikleja izgubili Špartanci.
Atos je kljub temu, da je dostopen s kopnega, v praksi dostopna samo po morju. Če dopušča vreme, tja vsak dan plujeta trajekta Agios Panteleimon (iz Uranopolisa) in Axion Estin (iz Dafnie). Oba imata nekaj vmesnih postaj pri samostanih na zahodni obali polotoka. Do Atosa pluje tudi nekaj hitrih ladij, ki nimajo vmesnih postaj. Do samostanov na vzhodni obali pluje trajekt iz Ierissosa.
