Nukuʻalofa (Nuku‘alofa)
Nukuʻalofa je glavno mesto kraljevine Tonga v jugozahodnem Tihem oceanu in s 36.045 prebivalci (po popisu leta 2011 ) največje mesto v tej otoški državi. Stoji ob Marijinem zalivu (Maria Bay) na severni obali otoka Tongatapu, ki predstavlja eno od dveh najboljših naravnih pristanišč na vsem otočju. Z vzhoda in juga ga obdaja tudi laguna, ki pa je zaradi koralnih čeri in plitvin dostopna le manjšim čolnom.
Naselje sestavljata dva dela, ki sta bila nekoč sosednji vasi in sta zdaj ločeni enoti v upravni delitvi Tonge: Kolomotuʻa (stara vas) na zahodu in Kolofoʻou (nova vas) na vzhodu. Zdaj širše mestno območje zajema tudi nekaj drugih predelov v notranjosti otoka in privablja mnoge stalne ali dnevne migrante z drugih delov Tonge, tako da somestje vključuje tudi sosednje vasi, ki so s prestolnico povezane z razmeroma dobro razvitim cestnim omrežjem in služijo kot spalna naselja. Nukuʻalofa je glavno politično, gospodarsko in izobraževalno središče Tonge, s pristaniščem, ki je izhodišče za izvoz kopre, banan in drugih pridelkov ter izdelkov tradicionalne obrti, pa tudi nekaj lahke industrije. Med znamenitostmi sta kraljeva palača z grobnico in velika cerkev wesleyjanske ločine protestantizma. Velik del poslovnega središča vključno s pristaniščem je nov, saj je bil leta 2006 uničen v množičnih izgredih, ki so izbruhnili zaradi preslišanih zahtev po političnih reformah.
Predel Kolomotuʻa je bil že v 19. stoletju rezidenca lokalnih poglavarjev z zahodnega dela otoka, nekoliko kasneje pa je prvi monarh ob podpori protestantskih misijonarjev ustanovil še Kolofoʻou. Otok je kot prvi Zahodnjak že leta 1643 odkril Abel Tasman, kasneje pa sta ga obiskala tudi Samuel Wallis in James Cook, prvi obisk angleških misijonarjev konec 18. stoletja pa se je izjalovil. Naslednjič so misijonarji prišli leta 1818 in leta 1829 izbrali Kolofoʻou za bazo, od koder so nameravali spreobrniti prebivalstvo otoka. Tam so zgradili prvo šolo, ki so ji kmalu sledile druge, s čimer je kraj postal izobraževalno središče in pritegnil mnoge. Leta 1845 je kralj George Tupou I. razglasil Nukuʻalofo za prestolnico in ji dal vlogo političnega središča, kmalu pa je tu zraslo tudi pomembno pristanišče.
Tonga se je konec 19. stoletja politično povezala z Nemškim cesarstvom, ki pa je nadzor kmalu prepustila Britanskemu imperiju v zameno za nevmešavanje v njihove interese na območju Samoe. Britanci so vzpostavili protektorat, a je Tonga ostala formalno samostojno kraljestvo. Ob izbruhu druge svetovne vojne je kraljevina skladno z zavezništvom napovedala vojno Nemčiji in Japonski.
Naselje sestavljata dva dela, ki sta bila nekoč sosednji vasi in sta zdaj ločeni enoti v upravni delitvi Tonge: Kolomotuʻa (stara vas) na zahodu in Kolofoʻou (nova vas) na vzhodu. Zdaj širše mestno območje zajema tudi nekaj drugih predelov v notranjosti otoka in privablja mnoge stalne ali dnevne migrante z drugih delov Tonge, tako da somestje vključuje tudi sosednje vasi, ki so s prestolnico povezane z razmeroma dobro razvitim cestnim omrežjem in služijo kot spalna naselja. Nukuʻalofa je glavno politično, gospodarsko in izobraževalno središče Tonge, s pristaniščem, ki je izhodišče za izvoz kopre, banan in drugih pridelkov ter izdelkov tradicionalne obrti, pa tudi nekaj lahke industrije. Med znamenitostmi sta kraljeva palača z grobnico in velika cerkev wesleyjanske ločine protestantizma. Velik del poslovnega središča vključno s pristaniščem je nov, saj je bil leta 2006 uničen v množičnih izgredih, ki so izbruhnili zaradi preslišanih zahtev po političnih reformah.
Predel Kolomotuʻa je bil že v 19. stoletju rezidenca lokalnih poglavarjev z zahodnega dela otoka, nekoliko kasneje pa je prvi monarh ob podpori protestantskih misijonarjev ustanovil še Kolofoʻou. Otok je kot prvi Zahodnjak že leta 1643 odkril Abel Tasman, kasneje pa sta ga obiskala tudi Samuel Wallis in James Cook, prvi obisk angleških misijonarjev konec 18. stoletja pa se je izjalovil. Naslednjič so misijonarji prišli leta 1818 in leta 1829 izbrali Kolofoʻou za bazo, od koder so nameravali spreobrniti prebivalstvo otoka. Tam so zgradili prvo šolo, ki so ji kmalu sledile druge, s čimer je kraj postal izobraževalno središče in pritegnil mnoge. Leta 1845 je kralj George Tupou I. razglasil Nukuʻalofo za prestolnico in ji dal vlogo političnega središča, kmalu pa je tu zraslo tudi pomembno pristanišče.
Tonga se je konec 19. stoletja politično povezala z Nemškim cesarstvom, ki pa je nadzor kmalu prepustila Britanskemu imperiju v zameno za nevmešavanje v njihove interese na območju Samoe. Britanci so vzpostavili protektorat, a je Tonga ostala formalno samostojno kraljestvo. Ob izbruhu druge svetovne vojne je kraljevina skladno z zavezništvom napovedala vojno Nemčiji in Japonski.
Zemljevid - Nukuʻalofa (Nuku‘alofa)
Zemljevid
Dežela - Tonga
 |
 |
Polinezijski naseljenci Tonge, ki jo je pred približno 2500 leti prvič naselila Lapitska civilizacija, so postopoma razvili posebno in močno etnično identiteto, jezik in kulturo kot tongansko ljudstvo. Hitro so se uveljavili na celotnem južnem Pacifiku in to obdobje tonganskega ekspanzionizma in kolonizacije je znano kot Tonganski imperij. Od vladavine prvega tongijskega kralja ʻAhoʻeituja je Tonga postala regionalna velesila. To je bila talasokracija, ki je osvojila in nadzorovala edinstvene prostore Pacifika, od delov Salomonovih otokov ter celotne Nove Kaledonije in Fidžija na zahodu do Samoe in Niue ter celo do delov današnje Francoske Polinezije na vzhodu. Tonganski imperij je postal znan po svoji gospodarski, etnični in kulturni hegemoniji v Pacifiku, ki je ostala močna tudi po samojski revoluciji v 13. stoletju in zunanjem odkritju otokov s strani Evropejcev leta 1616.