Zemljevid - Občina Šempeter - Vrtojba (Občina Šempeter-Vrtojba)

Občina Šempeter - Vrtojba je ena od občin v Republiki Sloveniji z okoli 6.300 prebivalci in središčem v Šempetru pri Gorici, ima pa le dve naselji, poleg omenjenega še Vrtojbo. Po površini je med manjšimi slovenskimi občinami, saj ima le 15 km2. Nastala je z izločitvijo iz Mestne občine Nova Gorica.

= Nastanek lokalne samouprave na Goriškem = Avstrijsko-ilirsko primorje je zamenjalo prejšnji tržaško-primorski gubernij, in je obsegalo državno mesto Trst, pokneženi grofiji Goriško in Gradiško ter mejno grofijo Istro s kvarnerskimi otoki. Na Goriškem, kamor sta sodila kraja, so se v letu 1850 oblikovale relativno velike občine, oziroma kot so jih poimenovali v literaturi in zakonodaji županije, osnova pa so bile davčne oziroma katastrske občine. Na celotnem območju poknežene grofije Goriško-Gradiške so leta 1850 nastale 102 občini, kar je skoraj enkrat več kot leta 1819, ko je bilo na tem območju 53 glavnih občin. Število občin se je večalo in ob razpadu Avstro – Ogrske doseglo že 146 občin.

Goriško - Gradiška se je upravno delila na tri okrajna glavarstva (Gorica, Sežana, Tolmin) ta pa še na sodne okraje. Šempeter, Gornja in Dolnja Vrtojba so upravno sodili v Okrajno glavarstvo Gorica, ki se je nadalje delilo še na tri sodne okraje: Ajdovščina, Kanal ter Gorica, kamor sta sodno kraja tudi spadala. Skupno je bilo na ozemljih okrajnih glavarstev Sežana, Tolmin ter Gorice, kjer so bili Slovenci v večini, leta 1850 ustanovljenih 58 občin, kasneje pa še 43 občin največ v letu 1866.

Šempeter (Peter, St, S. Pietro) se kot občina prvič pojavi 1850 in je obsegala kraje Šempeter,  Gornjo in Doljno Vrtojbo (Vertojba) ter Št. Andraž (danes Štandrež; italijansko Sant' Andrea). Oba kraja sta se leta 1866 izločila iz občine Šempeter in dobila lastno občino. Posebni krajevni imenik za Primorje iz leta 1885 navaja, da je bilo v občini Šempeter 175 hiš in 1120 prebivalcev, od tega 549 moških in 571 žensk. Vsi razen enega so bili katoliške veroizpovedi. Občina in kraj Šempeter je bila, kot predmestje Gorice, jezikovno bolj pisana kot Vrtojba. V njej je 1072 prebivalcev kot občevalni jezik navedlo slovenski, 23 italijanski, 10 pa nemški, en prebivalec pa je kot občevalni jezik navedel srbohrvaščino. Podatki v Posebnem krajevnim imeniku za Primorje iz leta 1894 kažejo, da je občina Šempeter pokrivala 9.67 km 2, v njej je bilo 204 hiš in 1333 prebivalcev od tega 643 moških in 690 žensk. Vsi razen treh so bili katoliške veroizpovedi. Občina je bila jezikovno še bolj pestra kot leta 1885 saj je kot občevalni jezik navedlo slovenski 1271 prebivalcev, 30 jih je navedlo italijanski, 13 nemški, 4 pa so kot občevalni jezik navedli srbohrvaščino.

V letu 1866 ustanovljena občina Vrtojba je obsegala Gornjo in Dolnjo Vrtojbo, Bukovico in Vogrsko. To stanje je ostalo nespremenjeno do leta 1887, ko so je Vogrsko osamosvojilo in  postalo samostojna občina. Iz podatkov v Posebnem krajevnim imeniku za Primorje iz leta 1885 lahko razberemo, da je občina Vrtojba imela 449 hiš in 2489 prebivalcev, od tega 1261 moških in 1228 žensk. Vsi prebivalci so bili katoliške veroizpovedi, razen enega pa so vsi prebivalci, kot občevalni jezik navedli slovenski. Podatki v Posebnem krajevnim imeniku za Primorje iz leta 1894 navajajo, da je občina Vrtojba obsegala ozemlje v izmeri 12.12 km 2, v njej je bilo 375 hiš in 1956 prebivalcev, od tega 987 moških in 969 žensk. Vsi so bili katoliške veroizpovedi, 1951 je kot občevalni jezik navedlo slovenščino. Število prebivalcev občine Vrtojbe se je torej zmanjševalo, medtem ko je v občini Šempeter naraščalo.

Kljub temu, da je Goriški deželni zbor leta 1867 sprejel zakon po katerem naj bi se male občine združile v večje enote, se stanje na območju kjer so bili Slovenci v večini, ni spremenilo zaradi nasprotovanja vseh občin. Izvajanje tega zakona se je odmikalo v prihodnost.

= Italijanska uprava 1918 – 1943 = Prva svetovna vojna je korenito posegla v delovanje občin na ozemlju Goriško- Gradiške, ki je v letu 1915, z vstopom Italije v prvo svetovno vojno na strani antantnih sil in odprtjem Soške fronte, postala vojno območje. V Kobaridu in na drugih ozemljih, ki so jih zasedle italijanske čete so okrajna glavarstva zamenjali civilni komisariati. Na območjih, ki so ostala pod nadzorom Avstro – Ogrskih čet je bila uprava vezana na vrhovnega poveljnika za vojne operacije proti Italiji. Zaradi bližine fronte se je precej sedežev institucij preselilo izven območja vojnega delovanja. Glavne naloge občin na tem območju so bile delo v zvezi z mobilizacijo, transporti in evakuacijo beguncev... Kraji v občini Vrtojba in tudi Šempeter sta se skoraj nemudoma znašli na fronti črti in bili v topniškem obstreljevanju popolnoma porušeni. Naziv v prvi svetovni najbolj porušene vasi na soški fronti, ki ga je Gornji in Spodnji Vrtojbi namenil zgodovinar Renato Podberšič ml., je glede na popolno uničenje, ki je prizadelo območje, več kot upravičen.

S premirjem z dne 3. 11. 1918 so italijanske čete zasedle še več območja kot je bilo določeno v Londonskem sporazumu. Premirje je določalo predajo uprave s strani vojaških poveljstev na dotedanje avstrijske organe. Vendar so ti organi, med katerimi sta bila tudi izvoljena deželni zbor in odbor, prenehali z delovanjem, čeprav niso bili ukinjeni.

V obmorskem mestecu Rapallo je bila 12. novembra 1920 podpisana pogodba med Italijo in Kraljevino SHS, ki je določala, da bodo poleg Trsta in okolice, Istre, delov Kranjske in dela Koroške, Italiji pripadla tudi področje Goriško-Gradiške s političnimi okraji: Gorica, Gradišče, Sežana, Tolmin in Tržič. Ta ozemlja so italijanske oblasti združile v enotno politično in upravno enoto pod imenom Julijska Krajina (Venezia Julia) na čelu katere je bil generalni civilni komisar. To je bila sprva tudi edina sprememba na upravnem in političnem področju. Vse je kazalo, da bo italijanska oblast obdržala vzorce avstrijske uprave in z njo povezanega sistema decentralizacije. Ta prepričanja pa so se kmalu pokazala za zmotna. Najprej je bila avgusta 1921 deželna avtonomija ukinjena z odlokom kralja Viktorja Emanuela III, nato pa je, ob koncu leta 1922, oblast prevzel Mussolini, začelo se je obdobje fašizma.

Avstrijski sistem uprave se je sicer ohranil še nekaj časa, tako se dotakratne občine niso spreminjale. V Goriškem upravnem okraju je bilo leta 1920 skupaj 46 občin, med njimi tudi občina Vrtojba, v kateri je iz Gornje in Doljne Vrtojbe nastala ena vas Vrtojba. Ime kraja in občine so poitalijančili in spremenili v Vertoiba in Campisanti (Vertojba na svetih poljih/Vrtojba med pokopališči) zaradi bližine številnih vojaških pokopališč. Leta 1920 je občina Vrtojba imela 1431 prebivalcev. V občini Šempeter, ki je bila preimenovana in poitalijančena v S. Pietro ( Sv. Peter) pa je živelo 1571 prebivalcev.