Jezik - Armenščina

Arménščina velja za samostojno vejo indoevropskih jezikov s precej neindoevropskimi prvinami, ki se (je) govori(l) na območju Kavkaza in Male Azije in Perzije. Deli se na vzhodno in zahodno armenščino, ki se ločita po izgovarjavi nekaterih črk in nekoliko po besedišču in načinih spreganja glagolov. Prvo govorijo v današnji Republiki Armeniji, Gorskem Karabahu in v Iranu, drugo pa se do začetka 20. stoletja govorili na območju današnje vzhodne Turčije. Po turških pogromih nad armenskim prebivalstvom so se Armenci umaknili od tam, tako da zahodna armenščina »živi« le še med armenskimi izseljenci po svetu.

Armenščina se zapisuje z armensko abecedo, ki jo je ob začetku 5. stoletja zasnoval Mesrob Maštoc.

Jezik, v katerega je bila prvič prevedena Biblija, se imenuje grabar ali klasična armenščina in se danes uporablja le še v cerkvenih obredih.

Čeprav obstajajo ločene besede za npr. moškega in žensko ipd., armenščina v splošnem ne pozna slovničnega spola, tako se npr. pri osebnih zaimkih uporablja ista beseda za »on«, »ona« in »ono«.

Določni člen obstaja in se ga zapisuje kot pripono na koncu samostalnika. Vzhodna armenščina ne pozna nedoločnega člena, v zahodni pa se ga zapiše kot ločeno besedo za samostalnikom.

Vedno je naglašen zadnji zlog, pri čemer pa se zloga za določni člen ne upošteva in ni tako nikoli naglašen.

Posebne vprašalne oblike ni, vprašanje se nakaže le z intonacijo ustrezne besede, v zapisu pa se nad samoglasnikom v naglašenem zlogu besede, na katero se vprašanje nanaša, doda vprašalni znak. Podobno velja tudi za ostala ločila.

Pridevniki stojijo pred samostalniki in so nepregibni. Zato pa se sklanjajo samostalniki in zaimki. Armenščina pozna 7 sklonov in 11 sklanjatev, obstaja pa tudi nekaj izjem (t. i. »nepravilnih samostalnikov«). Tudi nedoločniki glagolov se lahko obravnavajo kot samostalniki in zato sklanjajo.

Večina »predlogov« stoji za samostalniki in po navadi določa njihov sklon.

Obstajata dve spregatvi glagolov, poleg njiju pa še »nepravilni glagoli«.

Armenija

Republika Armenija je celinska država v južnem Zakavkazju, ozemeljskem pasu med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom. Na severu meji na Gruzijo, na vzhodu na Azerbajdžan (in tudi na samo v Erevanu priznano tvorbo Gorski Karabah), na jugu na Iran, na jugozahodu na azerbajdžansko eksklavo Nahičevan (Naxcivan) in na zahodu na Turčijo. Pred razpadom Sovjetske zveze je Armeniji po Stalinovem odloku (iz leta 1923, ko je bil minister za narodnosti) pripadala še eksklavica Baškend znotraj ozemlja Azerbajdžana, Azerbajdžanu pa so pripadale štiri eksklave znotraj province Tavuš in še ena znotraj province Ararat. Po razpadu Sovjetske zveze in ob izbruhu napetosti zaradi Gorskega Karabaha sta obe državi zasedli te eksklavice znotraj svojih ozemelj. Trenutno sta odprti le meji z Gruzijo in Iranom, meje s Turčijo in Azerbajdžanom pa so hermetično zaprte.

Azerbajdžan

Azerbajdžanska republika, krajše Azerbajdžan (azersko Azərbaycan ali Азәрбајҹан, ), je država v Zakavkazju, ki na severozahodu meji na Gruzijo, na severu na Rusijo, na vzhodu na Kaspijsko jezero, na jugu na Iran, ter na zahodu na Armenijo, na katero na severu meji tudi azerbajdžanska eksklava Naxcivan, ki na jugu prav tako meji na Iran, na severozahodu pa se dotika Turčije.

Nekdanjo avtonomno pokrajino Gorski Karabah na zahodu Azerbajdžana so po razpadu Sovjetske zveze zasedle armenske sile. Danes se na tem območju nahaja samooklicana država Gorski Karabah, ki jo je priznala samo Armenija.

Gruzija

Grúzija (საქართველო, prečrkovano Sakartvelo) je obmorska država v Vzhodni Evropi, ob severovzhodni obali Črnega morja.

Ta nekdanja sovjetska republika na severu meji na Rusijo, na jugu na Turčijo in Armenijo, na jugovzhodu na Azerbajdžan, na zahodu pa na Črno morje.

Libanon

Libanonska republika ali Libanon je obmorska država na Bližnjem vzhodu, ki na zahodu meji na Sredozemsko morje, na severu in vzhodu na Sirijo, ter na jugu na Izrael. Libanon zahteva tudi vrnitev zemljišč južno od vasi Šeba, ki so del Golanske planote pod izraelsko zasedbo.

Država je dobila ime po pogorju Libanon, le to pa je ime dobilo po aramejski besedi laban, ki pomeni belo in se nanaša na s snegom prekrita gorska pobočja. Iz istega korena izvira tudi arabska beseda za jogurt.

Mezopotamija

Mezopotámija (iz starogrškega Μεσοποταμία [Mesopotamía] – dežela med rekama, medrečje, arabsko بلاد الرافدين‎ [bilād ar-rāfidayn], perzijsko میانرودان‎ [miyān rodān], sirsko ܒܝܬ ܢܗܪܝܢ [Beth Nahrain] - hiša rek) je aluvijalna ravnina med rekama Evfrat in Tigris. Na ozemlju Mezopotamije so sedaj Irak, Kuvajt, severozahodni del Sirije, majhen del vzhodne Turčije in še manjši del jugozahodnega Irana.

V Zahodnem svetu se zaradi bogate zgodovine nanjo gleda kot na zibelko civilizacije. V bakreni in bronasti dobi so bile na njenem ozemlju sumerska civilizacija ter Akadsko, Babilonsko in Asirsko kraljestvo. Vse države so bile na ozemlju sedanjega Iraka. V železni dobi sta tam nastali Novosirsko in Novobabilonsko cesarstvo. Domorodni Sumerci in Akadci (vključno z Asirci in Babilonci), so gospodovali v Mezopotamiji od začetka pisane zgodovine okoli leta 3100 pr. n. št. do ahemenidske osvojitve Babilona leta 539 pr. n. št.. Leta 332 pr. n. št. je Mezopotamijo zasedel Aleksander Veliki, po njegovi smrti pa je postala del grškega Selevkidskega cesarstva.

Sirija

Sirska arabska republika ali Sirija je obmorska država na Bližnjem vzhodu. Na zahodu meji na Sredozemsko morje, na Libanon in na Izrael, na jugu na Jordanijo, na vzhodu na Irak, ter na severu na Turčijo. Golanska planota na jugozahodu je trenutno pod izraelsko zasedbo. Damask še dandanes zahteva vrnitev province Hatay, ki je bila leta 1939 dodeljena Turčiji.

Ime Sirija izvira iz časov antične Grčije, ko so s tem imenom poimenovali Aramovo deželo ob vzhodni obali Sredozemskega morja. To zgodovinsko Sirijo sta na jugu omejevala Egipt in Arabija, na severu Kilikija, proti vzhodu je prehajala v Mezopotamijo, njene severovzhodne meje pa niso bile trdno določene in kot navaja Plinij starejši, so Siriji v smeri od zahoda proti vzhodu sledili Commagene, Sophene in Adiabene (nekdaj Asirija). V času Rimskega imperija je bilo ozemlje zgodovinske Sirije razdeljeno na več provinc: Judeja (po letu 135 Palestina) na skrajnem jugozahodu, Fenicija (današnji Libanon z območjem Damaska), Votla Sirija južno od reke Elevteris (danes Al Nahr al Kabir) in Mezopotamija.