Ukrajinščina
Ukrajinščina ali ukrajinski jezik (українська мова) je uradni jezik Ukrajine in materni jezik približno 27,3 milijona Ukrajincev. Vseh ukrajinsko govorečih je okrog 33 milijonov.
Razširjen je tudi v Rusiji, Belorusiji, Kazahstanu, Belgiji, pri potomcih ukrajinskih emigrantov v Kanadi, ZDA, Argentini, Avstraliji in Nemčiji ter v osrednjih in vzhodnih državah Evrope (na Poljskem, Slovaškem, Češkem, Hrvaškem, Madžarskem, v Romuniji, Moldaviji, Srbiji ter Bosni in Hercegovini), kjer ima status manjšinskega jezika.
Ukrajinščina je eden izmed treh uradnih jezikov nepriznane Pridnjestrske moldavske republike, eden izmed dveh uradnih jezikov nepriznane Doneške narodne republike in Luganske narodne republike ter eden izmed treh uradnih jezikov nepriznane Krimske narodne republike.
Vzhodnoslovanski jezik, ki je zelo blizu ruskemu in beloruskemu, se je razvil iz skupnega prednika – starovzhodnoslovanščine (staroruščine), ki je razpadla v 14. stoletju. Od 14. stoletja pa vse do sredine 18. stoletja so na območju Ukrajine uporabljali staro ukrajinščino, na koncu 18. stoletja pa se je oblikoval sodobni ukrajinski jezik. Knjižni jezik je osnoval pisatelj, pesnik, dramatik in družbeni aktivist Ivan Petrovič Kotljarevski, pomembno vlogo pri tem pa je imel tudi pesnik in pisatelj Taras Grigorovič Ševčenko. Ukrajinščina se zapisuje v cirilici.
Najstarejši ukrajinski spomeniki so pravni akti iz 14. in 15. stoletja, Peresopniški evangelij (Пересопницьке Євангеліє 1556—1561) in Ključ nebeškega kraljestva Gerasima Daniloviča Smotrickega (Ключ царства небесного 1587).
Ime Ukrajina se je pojavilo v 12. stoletju. Sprva se je uporabljalo v povezavi z raznimi obmejnimi območji okrog velikih Kijevskih kneževin: Dneprska Ukrajina, Zaporoška Seč. Šele v 17. stoletju se je poimenovanje Ukrajina začelo uporabljati za današnji osrednji in vzhodni del te dežele. Mikrojezik – zahodnoruski jezik (v današnji terminologiji staroukrajinski jezik ali starobeloruski jezik) – je veljal tako za pogovorni jezik kot za pisni jezik in je bil državni jezik Velike litovske kneževine, ki je med 14. in 16. stoletjem vključevala tudi velik del današnje Ukrajine.
Poimenovanje ukrajinski jezik (українська мова) se je kot splošna oznaka za jezik na vsem ukrajinskem etničnem ozemlju uveljavilo šele v 20. stoletju. Do 19. stoletja so ukrajinski jezik pogosto imenovali malorusko narečje, beloruski jezik pa belorusko narečje. Velikoruski jezik sta sestavljali dve narečji – severnovelikorusko in južnovelikorusko narečje.
V 19. in začetku 20. stoletja je malorusko narečje postalo predmet diskusij. Kot posamezen jezik so ga smatrali predstavniki ukrajinske inteligence v Ruskem imperiju in nekateri tuji jezikoslovci – zlasti Franc Miklošič. Šele po razpadu Ruskega Imperija in nastanku SSSR je ukrajinski jezik prvič dobil status uradnega jezika. Termin maloruski pa je postopoma izginil iz uporabe.
Razširjen je tudi v Rusiji, Belorusiji, Kazahstanu, Belgiji, pri potomcih ukrajinskih emigrantov v Kanadi, ZDA, Argentini, Avstraliji in Nemčiji ter v osrednjih in vzhodnih državah Evrope (na Poljskem, Slovaškem, Češkem, Hrvaškem, Madžarskem, v Romuniji, Moldaviji, Srbiji ter Bosni in Hercegovini), kjer ima status manjšinskega jezika.
Ukrajinščina je eden izmed treh uradnih jezikov nepriznane Pridnjestrske moldavske republike, eden izmed dveh uradnih jezikov nepriznane Doneške narodne republike in Luganske narodne republike ter eden izmed treh uradnih jezikov nepriznane Krimske narodne republike.
Vzhodnoslovanski jezik, ki je zelo blizu ruskemu in beloruskemu, se je razvil iz skupnega prednika – starovzhodnoslovanščine (staroruščine), ki je razpadla v 14. stoletju. Od 14. stoletja pa vse do sredine 18. stoletja so na območju Ukrajine uporabljali staro ukrajinščino, na koncu 18. stoletja pa se je oblikoval sodobni ukrajinski jezik. Knjižni jezik je osnoval pisatelj, pesnik, dramatik in družbeni aktivist Ivan Petrovič Kotljarevski, pomembno vlogo pri tem pa je imel tudi pesnik in pisatelj Taras Grigorovič Ševčenko. Ukrajinščina se zapisuje v cirilici.
Najstarejši ukrajinski spomeniki so pravni akti iz 14. in 15. stoletja, Peresopniški evangelij (Пересопницьке Євангеліє 1556—1561) in Ključ nebeškega kraljestva Gerasima Daniloviča Smotrickega (Ключ царства небесного 1587).
Ime Ukrajina se je pojavilo v 12. stoletju. Sprva se je uporabljalo v povezavi z raznimi obmejnimi območji okrog velikih Kijevskih kneževin: Dneprska Ukrajina, Zaporoška Seč. Šele v 17. stoletju se je poimenovanje Ukrajina začelo uporabljati za današnji osrednji in vzhodni del te dežele. Mikrojezik – zahodnoruski jezik (v današnji terminologiji staroukrajinski jezik ali starobeloruski jezik) – je veljal tako za pogovorni jezik kot za pisni jezik in je bil državni jezik Velike litovske kneževine, ki je med 14. in 16. stoletjem vključevala tudi velik del današnje Ukrajine.
Poimenovanje ukrajinski jezik (українська мова) se je kot splošna oznaka za jezik na vsem ukrajinskem etničnem ozemlju uveljavilo šele v 20. stoletju. Do 19. stoletja so ukrajinski jezik pogosto imenovali malorusko narečje, beloruski jezik pa belorusko narečje. Velikoruski jezik sta sestavljali dve narečji – severnovelikorusko in južnovelikorusko narečje.
V 19. in začetku 20. stoletja je malorusko narečje postalo predmet diskusij. Kot posamezen jezik so ga smatrali predstavniki ukrajinske inteligence v Ruskem imperiju in nekateri tuji jezikoslovci – zlasti Franc Miklošič. Šele po razpadu Ruskega Imperija in nastanku SSSR je ukrajinski jezik prvič dobil status uradnega jezika. Termin maloruski pa je postopoma izginil iz uporabe.
